Leassi je bila lačna. V hiši ni imela nobenih zalog hrane in načrtovala je, da jo bo že nekje nakradla, kot ponavadi.
Zavzdihnila je, kajti nič se ji ni dalo že spet nekaj ur potikati se po mestu in iskati hrano. A to je bilo pač nujno zlo, ena redkih slabih plati življenja, ki si ga je izbrala.
Leassi je oboževala življenje, uživala je, ko je morila in kradla. Min-Rimmon je bilo njeno najljubše mesto in Podzemlje... O, ja, oboževala je Podzemlje in skrite kotičke, ki jih je raziskovala že od mladosti in jih je poznala tako dobro... Za podgane se skoraj ni več zmenila, bile so ji sicer nadloga, ampak niso jo posebej motile.
Še enkrat je zavzdihnila in se pričela oblačiti. Oblekla je svojo običajno opravo, črne usnjene hlače, ki so ji segale malo čez kolena in rdečo srajco, čez pa si je ogrnila črno jakno. Lase je imela razpuščene, kot vedno, saj jo pri njenem delu niso nikoli motili. Pograbila je še torbo, ki si jo je obesila čez ramo in stopila ven iz hiše. Plesniva vrata je samo zaloputnila, v hiši ni bilo ničesar, kar bi bilo vredno ukrasti, saj je imela vse svoje imetje s seboj. Stopila je na ulico in začela hoditi proti središču mesta.