Merenewina palača

Merenwinina palača je manjša in za njo je vrt. Naravnost od izhoda iz palače je drevored. Konča se tam, kjer je postavljena klop. Na vrtu je tudi veliko rož, saj ima Merenwin rada naravo in velikokrat se usede na klop, kjer bere ali pa se zazre v rože in posluša veter, kako pihlja skozi liste dreves.

Merenwin je stopala sem ter tja po svoji spalnici. Če naj bi prišel kdo drug bi bila verjetno tam, kjer je zmeraj bila. Zunaj bi sedela na klopi in brala knjigo. Vendar se je Merenwin zmeraj zabavala, ko je brala. Slišala je da je nekaj zaškripalo. Vedela je, da tak zvok nastane vedno, ko nekdo odpre velika vrata. "Upam, da je samo veter" si je rekla hitro pogledala skozi svoje okno, ki je gledalo na vrt nato pa stekla po kratkem hodniku, vendar jo je zelo ovirala obleko zato je bila počasnejša, kot ponavadi. Nato je čez manjšo dvorano do Velikih vrat. Tako se je namreč reklo vhodu v grad.

Merenewin si je oddahnila nobenga ni bilo. Čudno se ji je zdelo da so se vrata premaknila saj so vndar zelo težka. Splezala je na streho svojega doma. Bila je zelo adrenalinska zato je odšla čisto na rob strehe se usedla in pustila da so ji noge bingljale iz strehe. Takrat pa se je spomnila da ima v žepu še kar nekaj novcev. Kar pomeni da bi lahko kupila še kakšno orožje. Splezala je do lopute na strehi. Skočila na podstrešje in odšla v dvojo dnevno sobo. Tam je na list pergamenta napisala: Sem v mestu! Natančneje v orožarni in konjušnici. Vaša Mery! Menila je da bo to zadostovalo za tiste ki jo bodo iskali. Zato je odšla iz dnevne sobe v svojo spalnico. Tam se je preoblekla v svojo lovsko obleko in odšla v dvorano ki je imela izhod v mesto ter izstopila.



[nekaj hitrega]

Merenewin je pritekla do stopnic ravno ob pravem času. V naslednjem trenutku je bila tam že Luciane. Takrat pa je sel planil v smeh. Merenewin ga je grdo pogledala in nehal se je smejati. Vndar imel se je zakaj smejeti. Luciane, tista zaradi katere je Merenewin pretekla celo mesto, je bila najdena volkulja! Merenewin jo je našla v gozdu kot mladička in si ni mogla kaj da ga ne bi pobrala in ga odnesla v mesto zdaj ko pa je Luciane starejša je enkrat na mesec obiskala Merenewin na njenem domu. Merenewin je stekla k njej ter jo odpeljala noter. Tam je na list papirja napisala:Lahko Luciane živi pri meni? Nato pa privezala na dolg trakec in ga dala Luciane okoli vratu. Peljala jo je ven in jo predala skrbniku. Povedala mu je da naj v skrbništvu pogledajo kaj je napisala in odgovorijo.

(aiiiaaa srć foLq.. izz Nism ueedLa di treeBa piiSaT tko k Da kRen tRet GovoRi al uaateuaa)


Šćipdona je PrišLa vSa zaDovoLjna v hiŠo oD Merinewen in reKla:
Mareniwen LahKo še Jaz ŽiviM pri Tebi?
Ščipdoni je PrišLo (to ni bLaa NameRna BeseeDna ZuuezaxxxxD zdii sm šeLe vidLa ) iz sRca.